V branje, razmislek, morda komu v pomoč.
Zapis gospe Damjane Šmid:
Dragi starši, naj vam bo naslednjih devet nasvetov v pomoč, v upanje in zaupanje, za vero, da bo vse v redu.
1. Šola je pomembna, a ni vredna pogrizenih nohtov, razpraskane kože, želodčnih težav, mladih življenj. Zato previdno z izjavami, pritiski, sodbami, primerjavami in pričakovanji. Slaba ocena ne boli toliko, kot pripombe staršev.
2. Stranski učinki devetih let šolanja se bodo pokazali kot otrokova samostojnost, razmišljanje s svojo glavo, reševanje težav, vzdržljivost, razvijanje interesov, pridobljena prijateljstva, sodelovanje, empatija, sprejemanje različnosti – le, če ne bomo preveč posegali v te njihove lekcije in jim kradli izkušenj.
3. Pridobljene socialne veščine so bolj pomembne za življenje, kot nastanek magmatskih kamnin in definicija družine. Prilagodljivost, radovednost in osvojene navade bodo našim otrokom odprla več vrat kot vsi nepravilni glagoli. Vendar bodo mogoče prav magmatske kamnine ali angleške besede odločilne pri izbiri poklicne poti. Naučimo otroke, da bodo znali izluščiti bistvo in preživeti z odvečnim balastom. Oboje je del življenja.
4. Osnovna šola, osnovno znanje. Bodimo otrokom dobri sogovorniki, ne nadzorniki. Naj postane računanje nekaj vsakdanjega, naj bodo podnebni pasovi stvar razgledanosti in naučimo se vsaj eno Prešernovo pesem, če že imamo zaradi njega prost dan. Pokažimo otroku smisel ocen. To je samo informacija. Ni vrednostni papir, ki določa, kdo je otrok. Če otrok dobi oceno tri, pomeni to dobro. Za dve znanje zadostuje. Nezadostna nam sporoča, da je potrebno nekaj spremeniti. Ne bojmo se nezadostnih ocen. Vedno se lahko izboljšajo. Le vzroke zanje je treba najti. Ponavljanje razreda in prešolanje v prilagojen program sta varovalki za otroka, ne njegov poraz. Ne ocenjujmo znanja, to naj naredi učitelj. Ne ocenjujmo učitelja, to naj opravi njegov nadrejeni.
5. Ne izbirajmo učiteljev za svoje otroke. Ne izbirajmo sošolcev za svoje otroke. Idealno okolje, ki bi ga tako radi ustvarili, ne obstaja. Ne doma, ne v šoli, ne v svetu. Presodimo, kdaj naj bomo otrokov glas in kdaj je bolje, če smo tiho. Na govorilnih urah upoštevajmo pravilo BSZ – brigajmo se zase (oziroma za svoje otroke). Spraševati o drugih otrocih, soditi ostale starše, je vsaj nevljudno, zato pššššt. Dovolj dela imamo vsak s svojim otrokom.
6. Rešujmo otrokove stiske, ko le-te dosežejo ali presežejo meje otroške duše. Bodimo blizu. Poslušajmo, razbremenimo, sprostimo. Poiščimo pomoč. Sicer pa jih vsakodnevno opremljajmo, da se bodo znali postaviti zase, da bodo zvesti sebi, da bodo samostojni, neodvisni od všečkov. Naredimo jih pogumne. Na ulici, na igrišču, v trgovini, na šolskem avtobusu, na prvem taboru, pri spopadanju z računi. Osvojene majhne stiske, bodo zanje velike zmage.
7. Otroci so različni. Mogoče bomo pri enem sedeli vseh devet let, pri drugem pa sploh ne bomo vedeli, da hodi v šolo. Ne hvalimo se s tem. Tudi geni prispevajo svoj del, ne samo vzgoja. Sicer pa nam še vedno ostane tisti znani stavek: »Le po kom je ta otrok«?
8. Šolska torba- ne dotikajmo se je. Rumena rutica, zvezki, knjige, barvice, športna oprema – pustimo vse pri miru. Zakaj bi otrok odprl torbo, če je njegova mati tako navdušena nad pregledovanjem map, listov in zvezkov… zakaj bi jo nosil od avta do učilnice, če jo zagrabi močna roka starša? Skupaj s pozabljenimi copati, puloverjem in zmečkanim delovnim listom… Pustimo jim njihove stvari, kajti le tako bo počasi šola postajala njihova odgovornost. Naše naj bo zanimanje, naj bo čas, ki ga damo zato, da nam otrok pokaže svoje izdelke, da podeli z nami svoje šolske trenutke, naloge, znanje, uspehe, prigode, radosti in stiske. Doza vsakodnevnih zadolžitev plus spodbujanje dajejo za rezultat samostojnega otroka.
9. So otroci, ki radi hodijo v šolo. Učijo se, blestijo na tekmovanjih, nastopajo na proslavah in s svojimi deklamacijami nas vsakič ganejo do solz. In so otroci, ki šole ne marajo. Tudi zaradi njih imamo pogosto solzne oči. Mogoče šolo zasovražimo tudi starši. To so otroci, za katere je še posebej pomembna oprema za življenje. Naj dobijo osnovno znanje, naj preživijo, naj razvijejo svoja močna področja. Če radi delajo, bodimo brez skrbi. Vsi vemo, da jim ne Trubar, ne kmečki upori, niti delitev rastlinske celice ne bodo koristili na gradbišču, v delavnici ali pod lijakom. Vendar je prav, da gredo skozi to sito. Čeprav bi bilo precej tega potrebno presejati, se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Ko se bodo izučili za poklic, bo mogoče cena njihovih storitev večja kot plača tistega, ki je imel same petice.
Kajti, ne glede na učne sposobnosti, ne glede na šolske uspehe, na število diplom, bo treba nekega dne živeti samostojno. Nekdo bo živel od matematičnih izračunov, drug od ročnih spretnosti, tretji pa od penzije svojih staršev.
Srečno, dragi starši. Srečno, vaši, naši otroci.
Damjana Šmid, profesorica socialne pedagogike, delovna terapevtka, svetovalka, multiplikatorka za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, NLP Praktik, z opravljenim certifikatom iz realitetne terapije (William Glasser Institute).
